Tesarska, na dolg lesen roč nasajena sekira – plenkača, je zaznamovala gospodarsko življenje prebivalcev Loškega Potoka v preteklosti. Ker zemlja z rodovitnostjo ni bila kaj prida radodarna, pa tudi vremenski pogoji vse prej kot primerni za obilnejše letine poljščin in vrtnin, so prebivalci teh krajev svoje preživetje iskali v danosti obsežnih gozdov. Gozdarstvo in lesarstvo sta zaznamovala številne generacije do današnjih dni.
Loški Potok se prvič omenja šele v letu 1666, ko se je kot podružnica Cerknice in pozneje Blok prelevil v vikariat. Od nekdaj je bila to ena najbolj osamljenih in najrevnejših sosesk na Slovenskem. Občina spada med demografsko ogrožena območja, saj je med najredkeje naseljenimi območji v Sloveniji. Gostota naseljenosti je 16 prebivalcev na km2. Danes Loški Potok šteje okoli 2100 prebivalcev.
Poldrugo stoletje si je večina prebivalstva iskala zaslužek na tujem – v Ameriki in v hrvaških gozdovih – ti so se imenovali HRVATARJI. Tradicija »hrvatarjev« je ustvarila svojevrstnega človeka, ki je hodil čez zimo drvarit na tuje. Pozneje je te ljudi mojstrsko opisala pisateljica Zofka Kveder v svojem delu »Hrvatarji«. V »kompaniji« je bilo 9 do 11 sekačev – tesarjev, med katerimi je bil najvidnejši blagajnik ali »kosatar«.
Šolstvo se je v Loškem Potoku začelo razvijati v obdobju vladavine Marije Terezije. Redna šola je bila ustanovljena leta 1850, redni pouk pa se je pričel 4. oktobra 1875. Današnja šola nosi ime po pesniku, prevajalcu, publicistu, dr. Antonu Debeljaku. Poslopje šole je bilo s krajevnim samoprispevkom zgrajeno leta 1972, obnovljeno pa leta 2003.
