Park se nahaja ob glavni cesti Loški Potok–Sodražica, nasproti vhoda v Hotel Oskar Loški Potok.
Dr. Anton DebeljakPesnik, kritik, publicist, esejist, prevajalec in poliglot – je bil rojen leta 1887 v Šegovi vasi v zaselku Matevljek. Po študiju romanistike na Dunaju in v Parizu je doktoriral na ljubljanski Univerzi. Služboval je v Idriji, Gorici in Ljubljani. Pesmi, prozo, literarne eseje, ocene, politične članke, poročila in odlične potopise je objavljal v vseh takratnih slovenskih časopisih in revijah, velikokrat pod različnimi psevdonimi. Njegova bibliografija obsega preko 60 spominov, potopisov in esejev, preko 70 proznih sestavkov in več kot 350 pesmi. Kot pesnik je izdal dve samostojni pesniški zbirki – Sonce in sence (1919) ter Tičistan (1940). Umeščajo ga med novo romantiko in ekspresionizem. Bil je izreden prevajalec, saj je prevedel kar 31 avtorjev iz 13 jezikov. Višek slovenske prevajalske umetnosti je leta 1955 dosegel s prevodom obsežnih in zahtevnih Balzacovih Okroglih povesti. Med pomembna prevajalska dela se uvrščajo še Moderna francoska lirika (1919) ter Cervantesove Zgledne novele (1951). Z dr. Debeljakom se je na Slovenskem začela najplodovitejša doba romanske literature. Kljub temu da je bil dr. Anton Debeljak svetovljan v velikem mednarodnem merilu, ni nikoli pozabil na svoje potoške rojake. O njih in Loškem Potoku je vedno pisal z veliko ljubeznijo. Potočanom je zapustil hvalnico z naslovom Moj sončni Loški Potok, ki jo s ponosom recitirajo in prepevajo kot potoško himno. Po njem je poimenovana tudi potoška osnovna šola.
Zofka KvederPisateljica, pesnica, urednica časopisov in revij – je bila rojena leta 1878 v Ljubljani. Po preselitvi njene družine je nekaj mladostnih let preživela v Retjah v Loškem Potoku. Kasneje je živela in ustvarjala v Ljubljani, Trstu, Pragi in Zagrebu. Pisala je v slovenščini, srbščini, hrvaščini, nemščini in češčini. S svojim pisanjem in uredniškim delom je sama preživljala sebe in svoje tri otroke. Zavzemala se je za enakopravnost žensk v takratnem času, ki so bile žrtve družbenih razmer in patriarhalnih odnosov v družini. To odraža njeno delo Misterij žene, ki je v lastni izdaji izšlo leta 1900. V svojih delih Iz naših krajev (1903) ter Amerikanci (1908) se je posvečala socialni tematiki, v delu Hanka (1938) pa političnim vprašanjem. Zaradi njenega videza – kratkih las, okroglih očal ter hlač namesto krila – in najbrž tudi zaradi njenega naprednega mišljenja in feminističnega delovanja so se kritiki iz nje pogosteje norčevali, kot pa se posvečali njenim delom. Šele posthumno njena dela dobivajo vso pozornost in odobravanje, ki si ga avtorica zasluži. Zofka Kveder je bila pomembna kulturna posrednica. Za slovensko gledališče je prevajala češke in hrvaške drame, v nemščino pa Kersnikovo in Cankarjevo prozo. Iz njenih pisem razberemo, da se je vedno čutila za pristno Potočanko. Kot kulturnica in svetovljanka je prijateljevala tudi z dr. Antonom Debeljakom in mu v nekem pismu priznala: »Pozdravite mi loškopotoške kraje, Tabor in vse hribe naokoli. Najraje imam tisti kraj od vseh krajev, kar sem jih videla. Pust in trpek kraj je, ali jaz se ga rada spominjam.« V zbirki črtic Misterij žene je v pripovedi Hrvatarji strnila spomine na Loški Potok. V njej je opisala potovanje in delo potoških fantov in mož v hrvaških gozdovih.
Dr. Jakob TurkSlovenski inženir kemije, ustanovitelj Kmetijskega inštituta, agrokemik in strokovnjak za travništvo – se je rodil leta 1872 v Novem Kotu. Osnovno šolo je obiskoval v Dragi in Kočevju. Leta 1899 je diplomiral na tehnični visoki šoli na Dunaju in postal prvi slovenski inženir kemije. Najprej je služboval v tovarni sode na Češkem, od leta 1903 pa je delal na Kmetijski poskusni in kontrolni postaji, ki se danes imenuje Kmetijski inštitut, kjer je bil od leta 1911 tudi direktor. Na ljubljanski univerzi je honorarno predaval anorgansko kemijsko tehnologijo. Jakob Turk se je ukvarjal z agrokemijo, živilsko tehnologijo in analizo zraka, prsti, vode, živilskih izdelkov in kmetijskih pridelkov. Z raziskovanjem, ugotovitvami in izsledki je veliko pripomogel k razvoju slovenskega kmetijstva. Bil je inovator v izdelavi hranilnih mešanic. Povečal je pridelek sladkorne pese in krompirja, patentiral je postopek pridobivanja fosfatnih gnojil, največ se je posvečal pašništvu in travništvu. Prvi pri nas je preučeval stopnjo in vzroke onesnaženosti reke Save in o tem objavljal strokovne članke. Kot izvedenec deželne vlade je delal ekspertize za bolnišnice, industrijo in sodišča. Napisal je knjige Travništvo, Pašništvo in O rastlinski, ljudski in živalski prehrani. Dr. Jakob Turk je veliko pripomogel tudi pri oblikovanju slovenskega izrazoslovja v kemijski tehnologiji, saj se je do takrat na tem področju uporabljalo le tuje izraze. Udejstvoval pa se je tudi v različnih kulturnih, stanovskih in strokovnih društvih. Leta 1929 je prejel odlikovanje reda sv. Save IV. stopnje.
Drago KošmrljNovinar, zunanjepolitični komentator, publicist in diplomat – se je rodil leta 1911 v zaselku Bela Voda. Leta 1940 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot študent je bil aktiven v akademskem klubu NJIVA in bil zaradi svojega političnega delovanja tudi zaprt. Pridružil se je Osvobodilni fronti in bil leta 1942 interniran v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije se je v Brdih pridružil partizanom in bil komisar Bazoviške brigade. Po vojni je Drago Košmrlj deloval kot urednik Radia Jugoslavija v Beogradu, kot stalni novinar na RTV Ljubljana, urednik zunanje politične redakcije nacionalnega radia, vodil je tudi zunanjepolitično uredništvo televizije in bil dopisnik v Trstu. Drago Košmrlj je bil pionir v slovenskem povojnem novinarstvu. Svoje prispevke je objavljal tudi v številnih časopisih in revijah. V okviru politike se je posvečal politiki neuvrščenosti, manjšinskim vprašanjem in mednarodnemu delavskemu gibanju. Kot posebni poročevalec je obiskal vrsto dežel v Afriki in Evropi ter vse arabske države. Med poslušalci je bil poznan kot novinar, ki je znal tudi obsežna besedila pred kamero povedati na pamet. Vselej je poročal jasno, razumljivo in privlačno. V delu Pot kmečkega ljudstva v OF (1986) je kot publicist osvetlil položaj kmeta v začetku druge svetovne vojne ter študentskega gibanja NJIVA. Za svoje delo na področju novinarstva je bil večkrat nagrajen, v letih 1960, 1969 in 1975 je prejel Tomšičevo nagrado ter leta 1977 nagrado Moše Pijadeja.
